Starogrška arhitektura
antična arhitektura grško govorečih ljudstev / From Wikipedia, the free encyclopedia
Starogrška arhitektura je arhitektura grško govorečih ljudstev, katerih kultura je cvetela na grški celini, Peloponezu, Egejskih otokih in v kolonijah v Anatoliji in Italiji v obdobju od okoli 900 pred našim štetjem do 1. stoletja n. št.
Starogrška arhitektura je najbolj znana po svojih templjih. Mnogo jih je po vsej regiji, a so ostale predvsem ruševine, mnogi pa so tudi dobro ohranjeni. Druga pomembna vrsta stavb, ki so se ohranile po vsem grškem svetu, so gledališča na prostem, prva že iz leta okoli 525–480 pr. n. št. Druge arhitekturne oblike, ki so še vedno vidne, so procesijske poti (propileje), javni trgi (agora), obdani s slovitimi kolonadami (stoa), stavbe mestnega sveta (bulevterij), javni spomeniki, veličastne grobnice (mavzolej) in stadioni.
Starogrško arhitekturo odlikujejo visoko formalizirane lastnosti, strukturne in dekorativne. To je še toliko bolj očitno pri templjih, saj se zdi, da je bila vsaka stavba zamišljena kot kiparski subjekt v pokrajini, najpogosteje postavljen na višjem terenu, tako da je bilo eleganco njegovih razsežnosti in učinkov svetlobe na površinah videti od povsod. [1] Nikolaus Pevsner navaja, da se "plastična oblika [grškega] templja ... postavi pred nas s fizično prisotnostjo intenzivneje, bolj živo kot katera koli kasnejša stavba". [2]
Besednjak antične grške arhitekture, zlasti delitev v tri sloge (rede): dorski slog, jonski slog in korintski slog, je imel velik vpliv na zahodno arhitekturo kasnejših obdobij. Arhitektura starega Rima je zrasla iz grške in ohranja njen vpliv v Italiji neprekinjeno do danes. Ohranja se v življenju od renesanse do oživljenega klasicizma, in to ne le natančne oblike in slogi, temveč tudi koncept arhitekturne lepote, ki temelji na ravnotežju in sorazmerju. Zaporedni slogi neoklasicistične in neogrške arhitekture sledijo in se natančno prilagajajo starogrškim slogom.