Templon
From Wikipedia, the free encyclopedia
Templon (iz grščine τέμπλον, kar pomeni 'tempelj') je značilnost bizantinskih cerkva, in je sestavljen iz pregrade, ki ločuje ladjo od zakramentov pri oltarju.
Trden templon se je prvič pojavil v krščanskih cerkvah okoli 5. stoletja in ga še vedno najdemo v mnogih vzhodnokrščanskih cerkvah. Sprva je bil nizka pregrada, ki se verjetno ni dosti razlikovala od oltarne ograje mnogih zahodnih cerkva. Sčasoma se je razvil v sodobni ikonostas, ki ga še danes najdemo v pravoslavnih cerkvah.
Običajno je sestavljen iz izrezljanega lesa ali marmornatih stebrov, ki podpirajo arhitrav (greda, ki leži na stebrih). V svetišče vodijo tri vrata, velika osrednja in dvoje manjših ob straneh. Templon prvotno ni zastiral pogleda na oltar, toda s časom so s tramov obešali ikone, med stebri so bile obešene zavese in templon je postal bolj neprozoren. V sodobnih pravoslavnih cerkvah je običajno, da so odprtine templona zgrajene posebej za ikone.