Šinkansen
From Wikipedia, the free encyclopedia
Šinkansen新幹線 je mreža visokohitrostnega železniškega omrežja na Japonskem. Z visokohitrostnimi vlaki in omrežjem operirajo štiri družbe skupine Japan Railways Group. Prvo linijo Tōkaidō Šinkansen so odprli leta 1964 v dolžini 515,4 kilometrov.[1] Od takrat naprej so razširili omrežje na 2387,7 kilometrov s potovalnimi hitrostmi 240-320 km/h.[2] Omrežje povezuje največja mesta na otokih Honšu in Kjušu, povezava do severnega otoka Hokaido je v izgradnji.
Največja hitrost je 320 km/h na 387,5-kilometrski liniji Tōhoku Šinkansen.[3] Na testih so dosegli 443 km/h. Maglevi pa so dosegli rekordnih 581 km/h.[4]
Linija Tōkaidō Šinkansen je najbolj prometna visokohitrostna linija na svetu. Na leto se na njej vozi 151 milijonov potnikov.[5] Skupno je na njej potovalo čez 5 milijard potnikov, po celotnem omrežju pa čez 10 milijard.
Med mestoma Tokio in Osaka, največjima metropolama na Japonskem, vozi do 13 vlakov na uro v vsako smer, vsak s 16 vagoni (do 1323 potnikov). Šinkansen je bilo najbolj prometno visokohitrostno omrežje na svetu (353 milijonov potnikov leta 2007), dokler ni Kitajska s svojim hitrorastočim omrežjem prevzela vodilno mesto.[6]
Japonska je bila prva država na svetu, ki je zgradila železnice, namenjene hitrim vlakom. Glavni, ki so sodelovali pri izgradnji, so bili glavni inženir Hideo Šima in Šindži Sogō, ki je prepričal politike za financiranje. Drugi pomembni možje so bili Tadanao Miki, Tadaši Macudaira in Hadžime Kavanabe. Odgovorni so bili za razvoj vlakov in železnic, vsi trije so med 2. svetovno vojno načrtovali letala.[7]
V naslednjih treh letih so hoteli povezati linijo do Pekinga s podvodnim predorom. Hoteli so se povezati tudi s Transibirsko železnico in celo s Singapurom. Vendar je vojna te načrte preprečila. Je pa precej predorov iz obdobja vojne še vedno v uporabi.
Po koncu druge svetovne vojne so začasno prekinili razvoj visokohitrostnih vlakov. V poznih 1950-ih je ministrstvo za vlake obnovilo projekt Šinkansen. Leta 1957 je podjetje Odakju predstavilo vlak Odakjū 3000 serije SE s potovalno hitrostjo 145 km/h, rekord za ozkotirno železnico tistega časa. Potem so se odločili, da zgradijo še hitrejši vlak s standardno širino tirov.
V 1950-ih so domnevali, da bodo letala in avtoceste nasledile vlakom. To se je zgodilo v ZDA in nekaterih evropskih državah. Šindži Sogō je uspešno prepričal vlado za razvoj visokohitrostnih vlakov, ki so potem postali velik uspeh in ponos Japonske. V 50-letni zgodovini in pri več kot 10 milijardah potnikov ni bilo nobene nesreče s smrtnim izidom, kljub temu da deluje na potresnem območju.
Vlak Šinkansen porabi šestkrat manj energije kot avto, kljub nekajkrat večji potovalni hitrosti.