Beneško slikarstvo
umetniško gibanje / From Wikipedia, the free encyclopedia
Beneško slikarstvo je bilo glavna sila v italijanskem renesančnem slikarstvu in širše. Začenši z delom Giovannija Bellinija (ok. 1430–1516) in njegovega brata Gentila Bellinija (ok. 1429–1507) in njunih delavnic, so bili glavni umetniki beneške šole Giorgione (ok. 1477–1510), Tizian (ok. 1489–1576), Tintoretto (1518–1594), Paolo Veronese (1528–1588) in Jacopo Bassano (1510–1592) ter njegovi sinovi.[1] Velja, da daje prednost barvi nad linijo, tradicija beneške šole v nasprotju z manierizmom v preostali Italiji. Beneški slog je imel velik vpliv na poznejši razvoj zahodnega slikarstva.[2]
Po naključju se glavne faze beneškega slikarstva precej lepo prilegajo stoletjem. Slavi 16. stoletja je sledil velik propad v 17., nepričakovan preporod pa v 18. stoletju [3], ko so beneški slikarji uživali velik uspeh po Evropi, saj se je baročno slikarstvo obrnilo na rokoko. To se je v celoti končalo z izumrtjem Beneške republike leta 1797 in od takrat, čeprav veliko slikajo drugi, Benetke niso imele nadaljevanja sloga ali tradicije.
Čeprav se je dolgi upad politične in gospodarske moči Republike začel pred letom 1500, so Benetke do tedaj ostale »najbogatejše, najmočnejše in najbolj naseljeno italijansko mesto« in nadzirale pomembna ozemlja na celini, znana kot teraferma, ki so vključevala več majhnih mest, ki so prispevala umetnike k beneški šoli, zlasti Padova, Brescia in Verona. Območja Republike so vključevala tudi Istro, Dalmacijo in otoke, ki so zdaj ob hrvaški obali.[4] V resnici so bili »glavni beneški slikarji v 16. stoletju redko domačini mesta«, nekateri pa so večinoma delali na drugih ozemljih republike ali drugje.
Preostala Italija je po navadi prezrla ali podcenjevala beneško slikarstvo. Vasarijevo zanemarjanje šole v prvi izdaji njegovih Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov leta 1550 je bilo tako vidno, da je v svoji drugi izdaji leta 1568 ugotovil, da mora obiskati Benetke za dodatni material. Nasprotno pa so bile pri tujcih, za katere so bile Benetke pogosto prvo večje italijansko mesto, vedno zelo cenjene in po Benetkah so najboljše zbirke zdaj v velikih evropskih muzejih in ne v drugih italijanskih mestih. Pri knezih v tujini so bili beneški umetniki po navadi najbolj iskani za naročila, od Tiziana naprej in v 18. stoletju je večina najboljših slikarjev preživela pomembna obdobja v tujini, na splošno z velikim uspehom.[5]