Mehkužci
From Wikipedia, the free encyclopedia
Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst.[1] Med vsemi morskimi organizmi predstavljajo največje živalsko deblo, saj vsebuje slabo četrtino vseh znanih vrst,[2] številne vrste pa bivajo tudi v sladkih vodah in na kopnem. Mehkužce navadno delimo v 9 ali 10 razredov, od katerih sta dva izumrla.[3] Med njimi so največja in najbolj raznolika skupina polži, ki edini uspevajo tudi na kopnem.[4]
Mehkužci Fosilni razpon: ediakar ali kambrij - recentno | ||||
---|---|---|---|---|
Velika hobotnica (Octopus vulgaris) | ||||
Znanstvena klasifikacija | ||||
| ||||
Razredi | ||||
| ||||
Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji.[5] Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Čeprav je težko najti telesno značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem, je zanje v splošnem značilno mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, plašč s plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje, pri mnogih vrstah pa še lupina, ki strehasto pokriva telo.[6] Najpreprostejši način razmnoževanja mehkužcev sloni na zunanji oploditvi, le nekatere vrste se razmnožujejo z notranjo oploditvijo.[7]
Mehkužci imajo zelo pomembno vlogo v vodnih in kopenskih ekosistemih, saj način življenja različnih skupin obsega širok spekter vlog, vse od filtratorjev preko plenilcev do zajedavcev. Nekateri mehkužci živijo v sožitju z drugimi organizmi, kot so alge in drugi nevretenčarji, druge, invazivne vrste mehkužcev pa povzročajo velike spremembe v ekosistemih zaradi nenadzorovanega širjenja.
Za človeka mehkužci že več tisoč let predstavljajo vir hrane, poleg tega pa še vir luksuznega blaga, kot so biseri, biserovina, škrlatno oz. purpurno barvilo in morska svila. V nekaterih predindustrijskih družbah je bila lupina mehkužcev plačilno sredstvo.[8] Določene vrste so človeku nevarne zaradi strupenega ugriza ali vboda. Po drugi strani je več milijonov ljudi okuženih z zajedavci zaradi uživanja sladkovodnih polžev,[9] uživanje pokvarjenih ali strupenih školjk pa lahko privede do zastrupitev s hrano.[10] Nekatere vrste polžev so tudi pomembni kmetijski škodljivci. Nenavaden videz nekaterih mehkužcev, predvsem glavonožcev, je prispeval k nastanku mnogih mitoloških zgodb o morskih pošastih. Veda o mehkužcih se imenuje malakologija.