Plenerizem
From Wikipedia, the free encyclopedia
Plenerizem (iz francoskega izraza en plein air) je smer v slikarstvu v drugi polovici 19. stoletja, pri kateri so umetniki v naravi, pod odprtim nebom, v naravni svetlobi in senčnih pogojih ter naravnih barvah slikali posamezne krajine. Ta metoda je v nasprotju s studijskim slikarstvom ali akademskimi pravili, ki lahko ustvarijo vnaprej določen videz.
Do iznajdbe fotografije so se umetniki morali popolnoma zanašati na svoje skice in barvne skice ter na svoj spomin pri vsaki sliki naslikani v studiu, medtem ko so slikarji na prostem v smislu zračne in barvne perspektive takrat imeli koristi od možnosti nenehnega preverjanja doslednosti njihovega krajinskega motiva in ga znova in znova popravljali. Vendar nikakor vsaka krajinska slika ne izvira iz plenerizma, večina je kombinacija zunanjega slikarstva in studijskega slikarstva. Zunaj, pred motivom, so narejene skice majhnega formata in večje razstavne oblike so nastale po teh študijah, izpopolnjene samo v studiu.