Trgovanje z emisijami
From Wikipedia, the free encyclopedia
Trgovanje z emisijami je tržni pristop, z namenom uveljavitve nadzora nad onesnaževanjem okolja in zagotavljanjem ekonomske spodbude za doseganje zmanjšanja emisij onesnaževanja.
Centralni organ (običajno vladno telo) določa mejo ali zgornjo mejo dovoljenih emisij, katere količine so še dovoljene pri izpustu v ozračje. Pravice ali dovoljenja do emisij v ozračje so dodeljene ali prodane v obliki dovolilnic, ki predstavljajo količino dovoljenega izpusta in vrste izpusta v ozračje. Podjetja morajo imeti količino dovoljenj primerljivo z dejanskimi emisijami. Skupno število dovoljenj ne sme presegati količino celotnih dovoljenih emisij. Podjetja, katera potrebujejo večje kvote izpusta morajo kupiti dovoljenja od podjetij, katera ne potrebujejo kvot , kot jih imajo dovoljenih.
Prenos dovoljenj se imenuje trgovanje. S tem kupec dovoljenj plačuje dodatne pravice do povečanja emisij in je kaznovan, medtem ko je prodajalec dovoljenj nagrajen zaradi doseženih znižanj emisij. V teoriji naj bi to pomenilo, da podjetja, katera znižujejo emisije, lahko proizvajajo ceneje, posredno pa to pomeni tudi povečanje konkurenčnosti družbe.
Obstaja več programov aktivnega trgovanja s pomembnejšimi onesnaževalci zraka. Za preprečevanje izpusta toplogrednih plinov je najaktivnejša EU s svojim sistemom trgovanja emisij z namenom preprečevanja nevarnih klimatskih sprememb. Tako je v ZDA več regionalnih sistemov za trgovanje s škodljivim emisijami, kot je program za zmanjšanje kislega dežja in emisij dušikovih oksidov.