Učinek tople grede
From Wikipedia, the free encyclopedia
Pri učinku tople grede gre za proces, pri katerem toplotno sevanje iz planetove površine absorbirajo atmosferski toplogredni plini, zaradi tega se absorbirana toplota ponovno širi v vse smeri. Ker se del tega toplotnega sevanja vrne nazaj proti površini, se prenaša energija na površje atmosfere in v nižje plasti ozračja. Kot rezultat je temperatura višja, kot bi bila, če bi bilo ogrevanje zemljinega površja samo s sončnim sevanjem, ki pa je edini ogrevalni vir Zemlje[1][2].
Mehanizem ogrevanja s samo sončno energijo bi bil bistveno drugačen, če ne bi bilo plinov, ki drugače delujejo kot izolatorji zraka v notranjosti strukture tako, da se toplota ne izgubi zaradi konvekcije. Plini tople grede so pogoj za življenje saj bi se drugače toplotno sevanje, ki ga zemlja prejema od sonca hitro izsevalo.
Učinek tople grede je odkril Joseph Fourier leta 1824, nakar je prvi zanesljivi preizkus učinka tople grede naredil John Tyndall leta 1858 in prvič je kvantitativno poročal o tem Svante Arrhenius leta 1896[3].
Idealna termična prevodnost črnega telesa, ki je enako oddaljen od Sonca kot Zemlja, bi morala biti temperatura približno 5,3 °C. Ker pa Zemlja odraža približno 30% ali 28% od prihajajoče sončne svetlobe, je za planet učinkovite temperature, temperatura črnega telesa, da bi oddajal enako količino sevanja je približno za -18 oziroma - 19 °C in je za okoli 33 °C nižja od dejanske temperature na površini približno 14 °C ali 15 °C, mehanizem, ki ga proizvaja ta razlika med dejansko temperaturo površine in učinkovito temperaturo je posledica atmosfere in je znana kot učinek tople grede.
Globalno segrevanje je segrevanje zemljine atmosfere v nižjih plasteh ozračja[4]. Hitrejšemu segrevanju in povečanim izpustom toplogrednih plinov prispeva predvsem človek zaradi povečane uporabe fosilnih goriv[5].