Vikinška doba
From Wikipedia, the free encyclopedia
Vikinška doba (793–1066 n. št.) je bilo obdobje v srednjem veku, ko so se Norvežani, znani kot Vikingi, lotili obsežnih plenitev, koloniziranja, osvajanja in trgovanja po vsej Evropi in dosegli Severno Ameriko.[1][2] Sledila je obdobju selitve in germanski železni dobi. Vikinška doba se ne nanaša le na njihovo domovino Skandinavijo, temveč tudi na vse kraje, kjer so se v tem obdobju znatno naselili Skandinavci. Skandinavci iz vikinške dobe se pogosto imenujejo Vikingi in Normani, čeprav jih je le malo bilo Vikingov v smislu, da so se ukvarjali s piratstvom.
Na potovanju po morju iz svojih domovin na Danskem, Norveškem in Švedskem so se naselili na Britanskem otočju, Irskem, Ferskih otokih, Islandiji, Grenlandiji, Normandiji in baltski obali ter vzdolž trgovskih poti ob Dnepru in Volgi v vzhodni Evropi, kjer so bili znani tudi kot Varjagi. Za kratek čas so se naselili tudi na Novi Fundlandiji in tako postali prvi Evropejci, ki so dosegli Severno Ameriko. Norse-galci, Normani, Rusi, Ferci in Islandci so izšli iz teh nordijskih kolonij. Vikingi so v Evropi ustanovili več kraljestev in grofij: Kraljestvo Otokov (Suðreyjar), grofovstvo Orkney (Norðreyjar), Kraljevina Jórvik (Jórvík) in Danelaw (Danalǫg), Kraljevina Dublin (Dyflin), vojvodina Normandija in Kijevska Rusija (Garðaríki). Tudi nordijske domovine so bile v vikinški dobi združene v večja kraljestva, kratkotrajni Severnomorski imperij pa je vključeval velike dele Skandinavije in Britanije. Leta 1021 je Vikingom uspelo doseči Severno Ameriko, datum pa je bil določen šele tisočletje pozneje.[3]
Več stvari je spodbudilo to širitev. Vikinge je pritegnila rast bogatih čezmorskih mest in samostanov ter šibka kraljestva. Morda so jih k odhodu iz domovine prisilili tudi prenaseljenost, pomanjkanje dobre kmetijske zemlje in politični spori, ki so izhajali iz združitve Norveške. Agresivno širjenje Karolinškega cesarstva in prisilna spreobrnitev sosednjih Saksoncev v krščanstvo sta lahko bila tudi dejavnik. Jadralske inovacije so Vikingom omogočile, da so pluli dlje in dlje.
Podatki o vikinški dobi so večinoma črpani iz primarnih virov, ki so jih napisali tisti, na katere so Vikingi naleteli, pa tudi iz arheologije, dopolnjene s sekundarnimi viri, kot so islandske sage.