Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev (1573-1795).
Združena Poljska-Litva (Republika) je v dobrih dveh stoletjih voljenih kraljev preživljala zelo različna obdobja:
- V času Štefana Báthoryja in prvih dveh kraljev iz dinastije Vasa, Sigismunda III. in Vladislava IV., je bila država vsestransko uspešna. Plemstvo je brzdalo želje poljskih kraljev po novih osvojitvah, zavračalo močno centralno oblast in ni bilo naklonjeno vzdrževanju velike vojske. Poljski hetmani so pomanjkanje vojakov nadomeščali z vojaškimi spretnostmi in talentom. To je bilo možno v času, ko so bili poljske sosede zaposlene s svojimi vojnami in notranjimi težavami. Tako se je dogodilo, da je Poljska-Litva v času vladanja Vladislava IV. dosegla svojo največjo razsežnost.
- Slabosti poljske necentralizirane državne ureditve, brez velike kronske vojske, pa so prišle na dan, ko se je v Evropi končala tridesetletna vojna in si je v Rusiji, po krizi ob izumrtju dinastije Rurikidov, utrdila oblast nova dinastija Romanovih. Med seboj sprto poljsko plemstvo, upor ukrajinskih Kozakov ter napad Rusije in Švedske so za časa vladanja Jana II. Kazimirja skoraj "potopili" poljsko-litovsko državo, ki pa se je to pot (gospodarsko in politično močno oslabljena) še rešila propada. Moč poljskega orožja se je še enkrat proslavila z zmagami Jana Sobieskega nad Turki v Ukrajini in pred Dunajem; a navznoter se je Republika še naprej razkrajala.
- S prihodom saške dinastije na poljski prestol se je močno povečalo vmešavanje Rusije v poljsko-litvanske notranje zadeve. Saškemu volilnemu knezu Avgustu Močnemu, ki je nameraval povezati Saško in Poljsko-Litvo v močno evropsko državo, je pomagal na poljski prestol Peter Veliki, a je potem tudi budno skrbel, da mu nameravana združitev in utrditev na poljskem prestolu ne bi uspeli. V času drugega saškega vladarja, Avgusta III., se je razkroj poljske državnosti nadaljeval do anarhije. Poljaki niso več sami odločali o svojih notranjih zadevah in so na široko odprli vrata raznim tujim političnim vplivom. Pri tem so bile na prvem mestu tri finančno in vojaško neprimerno močnejše poljske sosede, Rusija, Prusija in Avstrija, ki so vse pogledovale po poljskem ozemlju, a so bile ravno s tem dolgo časa tudi garant za njeno nedotakljivost, saj so se med seboj ljubosumno nadzirale. Ob koncu vladavina Avgusta III. je celó poljsko veliko plemstvo ugotovilo, da bi bilo treba v pogledu povečanja učinkovitosti poljske državne ureditve nekaj storiti.
- Zadnje obdobje poljsko-litovske plemiške državnosti (1763-1795) označujejo zgodovinarji kot "prerod naroda in propad države" [1]. Od ruske carice Katarine II. postavljeni kralj Stanislav II. Avgust se ni vedel tako, kot je carica od njega pričakovala. Obdal se je z mladimi naprednimi ljudmi in je v duhu razsvetljenstva, ki je prodiralo na Poljsko, podpiral reforme, ki so pospešile gospodarstvo in spreminjale Poljsko-Litvo v učinkovitejšo in samostojnejšo državo. Pri tem je neprestano zadeval ob nasprotovanje stare plemiške oligarhije in prepovedi sosednjih velesil. Potem ko so si te že prisvojile dele poljskega ozemlja (prva delitev Poljske), so reformatorji v letih 1789-92 še uspeli izpeljati temeljite upravne reforme in sprejeti ustavo (3. maja 1791), ki slovi kot prva moderna ustava v Evropi (prva za ustavo ZDA). A v obdobju francoskih revolucionarnih dogajanj je bilo to za poljske monarhične sosede preveč; 24. oktobra 1795 so si Poljsko razdelile do konca in jo kot državo likvidirale.