Antika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Klasična antika (tudi klasično obdobje), tudi preprosto antika[1] je obdobje kulturne zgodovine med 8. stoletjem pred našim štetjem in 5. stoletjem našega štetja s središčem na Sredozemskem morju, ki obsega prepletene civilizacije antične Grčije in starega Rima, znane kot grško-rimski svet. To je obdobje, v katerem sta tako grška kot rimska družba cveteli in imeli ogromen vpliv po večjem delu Evrope, severne Afrike in zahodne Azije.[2][3]
Po navadi se začetek antične dobe umešča med najzgodnejše Homerjeve pesmi (8. stoletje pr. n. št.), skozi vzpon krščanstva in propad Rimskega cesarstva (5. stoletje), konča pa se z začetkom zgodnjega srednjega veka (7. do 11. stoletje). Antična doba ima pogosto idealizirano podobo med ljudmi, Edgar Allan Poe pa obdobje označi z besedami »slava Grčije in veličina Rima!«.[4]
Kultura starih Grkov, skupaj z nekaterimi vplivi iz starega Bližnjega vzhoda, je bila osnova evropske umetnosti, filozofije, družbe in izobraževanja. Rimljani so ohranjali, posnemali in širili to kulturo po Evropi, dokler tudi sami niso bili sposobni tekmovati z njo in je klasični svet začel govoriti latinsko in grško. Ta grško-rimska kulturna podlaga je imela izjemen vpliv na jezik, politiko, pravo, izobraževalne sisteme, filozofijo, znanost, vojskovanje, poezijo, zgodovinopisje, etiko, retoriko, umetnost in arhitekturo sodobnega sveta.
Preživeli fragmenti klasične kulture so pripeljali do preporoda, ki se je začel v 14. stoletju in je kasneje postal znan kot renesansa, v 18. in 19. stoletju pa so se zgodili različni neoklasicistični preporodi.