Advokat (fevdalizem)
From Wikipedia, the free encyclopedia
V srednjem veku, je bil advokat (latinsko: advocatus; nemško: Vogt; francosko: avoué) uradnik, ki je bil zakonito pooblaščen za opravljanje nekaterih posvetnih odgovornosti velikega fevdalnega gospoda ali za institucijo, kot je škofija ali opatija. Veliko takih položajev se je razvilo, zlasti v Svetem rimskem cesarstvu. Ti so se običajno razvili tako, da vključujejo odgovornost za vidike vsakodnevnega upravljanja kmetijskih zemljišč, vasi in mest. V nekaterih regijah so bili advokatje guvernerji velikih provinc, včasih označeni z izrazi, kot je Landvogt (v nemščini).
Medtem ko je bil izraz sčasoma uporabljen za označevanje številnih vrst upraviteljev in odvetnikov, je ena najzgodnejših in najpomembnejših vrst advocatus je bil cerkveni advokat (advocatus ecclesiae). To so bili prvotno laični gospodje, ki niso le pomagali braniti verskih institucij v posvetnem svetu, ampak so bili odgovorni tudi za izvajanje gosposkih odgovornosti v cerkvenih deželah, kot je obravnavanje pravnih primerov, ki bi lahko zahtevali uporabo smrtne kazni. Na položaje teh uradnikov so sčasoma začeli gledati kot na podedovane naslove, z njimi pa so bili povezani njihovi lastni fevdalni privilegiji.
Advocatus kot sodni uradnik se je prvič pojavil v 12. in 13. stoletju, sočasno s ponovnim odkritjem rimskega prava.[1]