Badarska kultura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Badarska kultura je kultura preddinastičnega Srednjega in Gornjega Egipta z najstarejšimi neposrednimi dokazi o stalnem kmetijstvu. Začela se je morda že okoli leta 5000 pr. n. št.[1] in cvetela v obdobju od leta 4400 do 4000 pr. n. št.[2] Ime je dobila po mestu El-Badari v provinci Asyut, kjer so odkrili njene prve sledove.
Geografski obseg | Egipt |
---|---|
Obdobje | mlajša kamena doba |
Datumi | okoli 5000 pr. n. št.[1] — okoli 4000 pr. n. št. |
Tipsko nahajališče | El-Badari |
Prednik | fajumska kultura A |
Naslednik | amratska kultura |
S kulturo je povezanih okoli štirideset naselij in šeststo grobov. Pokopi pomembnejših članov skupnosti v ločenih delih pokopališč že kaže na socialno razslojevanje. Badarsko gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu, ribištvu in reji domačih živali. Med orodji so odkrili strgala, luknjače, sekire, srpe in vbočene konice puščic. Na pokopališčih so odkrili ostanke govedi, psov in ovac. Kmetje so pridelovali pšenico, ječmen, lečo in gomolje.
Večina védenja o badarski kulturi izvira predvsem s pokopališč. Pokojnike so pokopali v skrčenem položaju, položene na rogoznico z glavo obrnjeno proti jugu in obrazom obrnjenim proti zahodu. Položaj se je odražal v kasnejšem egipčanskem prepričanju, da je na zahodu dežela mrtvih. Najbolj značilen element badarske kulture je lončenina z valovitim okrasnim vzorcem, ki so jo prilagali tudi v grobove.