Ceh svetega Luke
mestni ceh za slikarje in druge umetnike v zgodnji moderni Evropi / From Wikipedia, the free encyclopedia
Ceh svetega Luke je bilo najpogostejše ime za mestni ceh slikarjev in drugih umetnikov v zgodnji novi Evropi, zlasti v Nizozemskih deželah. Poimenovali so jih po evangelistu Luki, zavetniku umetnikov, za katerega je Janez Damaščan ugotovil, da je naslikal Marijin portret.
Ena najbolj znanih tovrstnih organizacij je bila ustanovljena v Antwerpnu. Delovala je do leta 1795, čeprav je do takrat izgubila svoj monopol in s tem večino svoje moči. V večini mest, vključno z Antwerpnom, je lokalna vlada cehu podelila pooblastilo za urejanje določenih vrst trgovanja v mestu. Članstvo v cehu kot mojster je bilo torej potrebno, da je umetnik vzel vajence ali da je slike prodajal javnosti. Podobna pravila so obstajala v Delftu, kjer so samo člani lahko prodajali slike v mestu ali imeli trgovino.[1] Zgodnji cehi v Antwerpnu in Bruggeu, ki so postavili model, ki so mu sledili v drugih mestih, so imeli celo lasten razstavni prostor ali stojnico na tržnici, s katere so člani lahko prodajali svoje slike neposredno javnosti.[2]
Ceh svetega Luke ni zastopal samo slikarjev, kiparjev in drugih likovnih umetnikov, ampak tudi – zlasti v 17. stoletju – trgovce, amaterje in celo ljubitelje umetnosti (tako imenovani liefhebbers).[3] V srednjem veku je bila večina članov v večini krajev verjetno iluminatorjev rokopisov, kjer so bili v istem cehu kot slikarji na lesu in blagu - v mnogih mestih so bili združeni s pisarji. V tradicionalnih cehovskih strukturah so bili pleskarji in dekoraterji pogosto v istem cehu. Ker pa so se umetniki oblikovali pod lastnim posebnim cehom sv. Luke, zlasti na Nizozemskem, so se vedno bolj razlikovali.[4] Na splošno so cehi razsojali tudi o sporih med umetniki in drugimi umetniki ali njihovimi strankami. Na ta način je nadzoroval ekonomsko kariero umetnika, ki je delal v določenem mestu, medtem ko so bili v različnih mestih popolnoma neodvisni in pogosto konkurenčni drug drugemu.