Francoska renesančna arhitektura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Francoska renesančna arhitektura je slog, ki je bil izrazit med poznim 15. in zgodnjim 17. stoletjem v Kraljevini Franciji. Nasledil je francosko gotsko arhitekturo. Slog so po stoletni vojni prvotno uvozili iz Italije francoski kralji Karel VII., Ludvik XI., Karel VIII., Ludvik XII. in Franc I.. V dolini Loare je bilo zgrajenih več pomembnih kraljevih dvorcev v tem slogu, zlasti Château de Montsoreau, Château de Langeais, Château d'Amboise, Château de Blois, Château de Gaillon in Château de Chambord ter, bližje Parizu, Palača Fontainebleau.
Ta slog francoske arhitekture je imel dve različni obdobji. V prvem obdobju, med približno 1491 in 1540, je bil italijanski slog neposredno kopiran, pogosto s strani italijanskih arhitektov in obrtnikov. V drugem obdobju, med letom 1540 in koncem rodbine Valois leta 1589, so francoski arhitekti in obrtniki slogu dali bolj značilen in izviren francoski značaj.[1]
Glavni arhitekti tega sloga so bili kraljevi arhitekti Philibert Delorme, Pierre Lescot in Jean Bullant ter italijanski arhitekt in arhitekturni teoretik Sebastiano Serlio.[2][3]