Hu Jintao
From Wikipedia, the free encyclopedia
Hu Džintao (kitajsko: 胡锦涛; pinjin: Hú Jǐntāo; mandarinska izgovorjava: [xǔ tɕìn.tʰáʊ]; rojen 21. decembra 1942) je upokojeni kitajski politik, ki je bil med letoma 2002 in 2012 generalni sekretar Komunistične partije Kitajske (KPK), med letoma 2003 in 2013 predsednik Ljudske republike Kitajske (LRK) in med letoma 2004 in 2012 predsednik Centralnega vojaškega odbora (CVO). Med letoma 1992 in 2012 je bil član Stalnega odbora politbiroja KPK, dejanskega najvišjega kitajskega organa odločanja. Hu je bil med letoma 2002 in 2012 vrhovni voditelj Kitajske.[lower-alpha 1]
Hu Jintao | |
---|---|
胡锦涛 | |
Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske | |
Na položaju 15. november 2002 – 15. november 2012 | |
Predhodnik | Jiang Zemin |
Naslednik | Xi Jinping |
6. Predsednik Ljudske republike Kitajske | |
Na položaju 15. marec 2003 – 14. marec 2013 | |
Ministrski predsednik | Wen Jiabao |
Podpredsednik | Zeng Chinghong Xi Jinping |
Predhodnik | Jiang Zemin |
Naslednik | Xi Jinping |
Predsednik centralnega vojaškega odbora | |
Na položaju Nacionalni odbor: 13. marec 2005 – 14. marec 2013 Odbor Partije: 19. september 2004 – 15. november 2012 | |
Namestnik | Xi Jinping Guo Boshiong Xu Caihou Cao Gangchuan |
Predhodnik | Jiang Zemin |
Naslednik | Xi Jinping |
Sekretar Sekretariata Komunistične partije Kitajske | |
Na položaju 19. oktober 1992 – 15. november 2002 | |
Predhodnik | Chiao Xi |
Naslednik | Zeng Chinghong |
Podpredsednik Ljudske republike Kitajske | |
Na položaju 15. marec 1998 – 15. marec 2003 | |
Predsednik | Jiang Zemin |
Predhodnik | Rong Yiren |
Naslednik | Zeng Chinghong |
Podpredsednik centralnega vojaškega odbora | |
Na položaju Nacionalni odbor: 31. oktober 1999 – 13. marec 2005 Odbor Partije: 22. september 1999 – 19. september 2004 | |
Sekretar Komunistične partije za avtonomno regijo Tibet | |
Na položaju 1. december 1988 – 1. december 1992 | |
Predhodnik | Wu Jinghua |
Naslednik | Chen Kuiyuan |
Sekretar Komunistične partije za Guizhou | |
Na položaju 8. julij 1985 – 1. december 1988 | |
Predhodnik | Zhu Houze |
Naslednik | Liu Zhengwei |
1. Sekretar Zveze komunistične mladine Kitajske | |
Na položaju 14. december 1984 – 8. julij 1985 | |
Predhodnik | Wang Zhaoguo |
Naslednik | Song Defu |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Hu Jintao 21. december 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2] (81 let) Jiangyan District[d] |
Politična stranka | Komunistična partija Kitajske |
Zakonci | Liu Yongching |
Otroci | Hu Haifeng Hu Haiching |
Bivališče | Zhongnanhai (nekdanje) |
Alma mater | Univerza Tsinghua (diplomirani naravoslovec) |
Poklic | Tehnični inženir |
Podpis | |
Članstvo v osrednjih institucijah
Druge funkcije
Ljudske republike Kitajske |
Hu Jintao | |||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 胡锦涛 | ||||||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Tradicionalno kitajsko | 胡錦濤 | ||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||
Hu se je na oblast povzpel prek Komunistične partije Kitajske (KPK), zlasti kot sekretar komiteja partije za provinco Guizhou in avtonomne regije Tibet, kjer je zaradi ostrega zatiranja drugače mislečih pridobil pozornost najvišjih krogov.[3][navedi št.strani] Pod Jiang Zeminom je napredoval do prvega sekretarja Centralnega sekretariata KPK in podpredsednika Ljudske republike Kitajske. Hu je bil prvi vodja Komunistične partije iz generacije, mlajše od tistih, ki so sodelovali v državljanski vojni in ustanovitli republiko. Njegov hiter vzpon so spodbujali vplivni sponzorji iz starejše generacije, med njimi Song Ping, Hu Jaobang, Deng Šjaoping in Jiang Zemin.[3][navedi št.strani]
Med svojim mandatom je Hu ponovno uvedel državni nadzor v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki ga je prejšnja administracija sprostila, in bil konservativen pri političnih reformah. Skupaj s svojim kolegom predsednikom vlade Ljudske republike Kitajske Ven Džjabaom je Hu vodil skoraj desetletje dosledne gospodarske rasti in razvoja, ki sta Kitajsko utrdila kot svetovno velesilo. Znanstvena perspektiva razvoja, katere cilj je bil zgraditi »harmonično socialistično družbo«, ki bi bila uspešna in brez družbenih konfliktov, si je prizadeval izboljšati družbeno-gospodarsko enakost v državi. Pod njegovim vodstvom so oblasti tudi zatirale družbene nemire, proteste etničnih manjšin in disidente, kar je privedlo do številnih spornih dogodkov, kot so Nemiri v Tibetu leta 2008 in sprejetje zakona proti odcepitvi. V zunanji politiki se je Hu zavzemal za »mirni vzpon Kitajske«, si prizadeval za mehko moč Kitajske v mednarodnih odnosih in korporativni pristop k diplomaciji. V času Huovega mandata se je kitajski vpliv v Afriki, Latinski Ameriki in drugih regijah v razvoju povečal.
Hu je imel skromen in zadržan slog vodenja. Za njegov mandat sta bila značilna kolektivno vodenje in vladanje na podlagi soglasja.[4] Zaradi teh lastnosti je bil Hu javnosti prava skrivnost. Njegova uprava je bila znana po tem, da se je bolj osredotočala na tehnokratske sposobnosti kot na osebnosti.[5] Ob koncu svojega mandata je bil Hu pohvaljen, ker se je prostovoljno upokojil z vseh položajev. Nasledil ga je Ši Džinping.