Perzijska miniatura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Perzijska miniatura (perzijsko نگارگری ایرانی negârgari Irâni) je majhna perzijska slika na papirju, bodisi knjižna ilustracija ali ločeno umetniško delo, namenjeno za shranjevanje v albumu takšnih del, imenovanem muraqqa. Tehnike so na splošno primerljive z zahodno srednjeveško in bizantinsko tradicijo miniatur v iluminiranih rokopisih. Čeprav obstaja enako dobro uveljavljena perzijska tradicija stenskega slikarstva, je stopnja preživetja in stanje ohranjenosti miniatur boljša, miniature pa so veliko najbolj znana oblika perzijskega slikarstva na Zahodu in številni najpomembnejši primeri so v zahodnih ali turških muzejih. Miniaturno slikarstvo je postalo pomemben žanr v perzijski umetnosti v 13. stoletju, po mongolskih osvajanjih je dobilo kitajski vpliv, najvišjo točko v tradiciji pa je doseglo v 15. in 16. stoletju. Tradicija se je po tem nadaljevala pod vplivom Zahoda in ima številne sodobne predstavnike. Perzijska miniatura je imela prevladujoč vpliv na druge islamske miniaturne tradicije, predvsem na osmansko miniaturo v Turčiji in na mogulsko miniaturo na Indijski podcelini.
Perzijska umetnost pod islamom nikoli ni popolnoma prepovedala človeške figure, v miniaturni tradiciji pa je upodobitev figur, pogosto v velikem številu, osrednja. To je bilo deloma zato, ker je miniatura zasebna oblika, shranjena v knjigi ali albumu in prikazana samo tistim, ki jih lastnik izbere. Zato je bilo mogoče biti bolj svoboden kot pri stenskih slikah ali drugih delih, ki jih vidi širše občinstvo. Ni znano, da bi bili Koran in druga čisto verska dela ilustrirana na ta način, čeprav lahko zgodovine in druga literatura vključujejo prizore, povezane z vero, vključno s tistimi, ki prikazujejo islamskega preroka Mohameda, po letu 1500 običajno brez prikaza obraza.[1]
Poleg figurativnih prizorov v miniaturah, na katere se osredotoča ta članek, je obstajal vzporedni slog nefigurativnega ornamentalnega okrasja, ki so ga našli v robovih in ploščah na miniaturnih straneh ter prostorih na začetku ali koncu dela ali razdelka, in pogosto na celih straneh, ki delujejo kot frontispise. V islamski umetnosti se to imenuje "iluminacija", rokopisi Korana in drugih verskih knjig pa pogosto vključujejo precejšnje število iluminiranih strani.[2] Oblike so odražale sodobno delo v drugih medijih, v kasnejših obdobjih so bili še posebej blizu knjižnim platnicam in perzijskim preprogam, in domneva se, da so številne modele preprog ustvarili dvorni umetniki in jih poslali v delavnice v provincah.[3]
V kasnejših obdobjih so miniature vse pogosteje nastajale kot posamezna dela, ki so bila vključena v albume, imenovane muraqqa, namesto ilustriranih knjig. To je nekraljevim zbirateljem omogočilo, da so si privoščili reprezentativen vzorec del iz različnih stilov in obdobij.