Urbinska Venera
slika avtorja Tiziana / From Wikipedia, the free encyclopedia
Urbinska Venera (italijansko Venere di Urbino, znana tudi kot Naslanjajoča Venera[1]) je oljna slika italijanskega slikarja Tiziana, za katero se zdi, da je bila začeta leta 1532 ali 1534 in je bila morda dokončana leta 1534, vendar ni bila prodana do leta 1538. Upodablja golo mlado žensko, ki jo tradicionalno poistovetijo z boginjo Venero, počiva na kavču ali postelji v razkošnem okolju renesančne palače. Zdaj je v galeriji Uffizi v Firencah.
Urbinska Venera | |
---|---|
Umetnik | Tizian |
Leto | 1538 |
Tehnika | Olje na platnu |
Mere | 119 cm × 165 cm |
Kraj | Galerija Uffizi, Firence |
Postava figure temelji na Dresdenski Veneri, ki jo tradicionalno pripisujejo Giorgioneju, vendar jo je Tizian vsaj dopolnil. V tej upodobitvi je Tizian Venero preselil v zaprto okolje, jo povezal z gledalcem in s tem izrazil njeno čutnost. Brez vseh klasičnih ali alegoričnih pasti, Venera ne prikazuje nobenih atributov boginje, ki naj bi jo predstavljala - slika je čutna in neopravičujoče erotična.
Interpretacije slike spadajo v dve skupini. Obe se strinjata, da ima slika močan erotični naboj; ona je videti kot portret kurtizane, morda Zaffette ali kot slika, ki slavi poroko svojega prvega lastnika (ki po mnenju nekaterih tega dela morda ni naročil). To nesoglasje je del širše razprave o pomenu večinoma beneške tradicije naslajajoče se ženske, ki jo je Tizian ustvaril ali pomagal pri ustvarjanju približno 25 let pred Dresdensko Venero okoli leta 1510-11. Za Charlesa Hopeja: »Še ni treba pokazati, da je najslavnejši primer tega žanra, Tizianova Urbinska Venera, kaj drugega kot predstavitev čudovite gole ženske na postelji, brez klasične ali celo alegorične vsebine.« [2] Celo neuničljivi najditelj alegorij, ki je upodobil renesančni neoplatonizem, Edgar Wind, je moral priznati, da je v tem primeru »neprikrit hedonizem končno razblinil platonske metafore«.[3]